Nagovor predsednika sekcije

V preteklem času nam je narava večkrat pokazala svojo moč in nas s tem opozorila kako nemočni smo lahko, ko v različnih situacijah pokaže zobe. Če ne prej, se posameznik vsaj takrat zave, kako pomembno je pravzaprav ohranjanje narave in skrb za okolje. Odgovornost do slednjega je na vsakem izmed nas – tako posamezniku kot, še toliko bolj, gospodarskih subjektih, ki s svojimi dejavnosti tako ali drugače vplivamo ali posegamo v okolje. Zato so ustrezni zakonski okvirji, ki urejajo tovrstno področje, najmanj kar lahko oziroma moramo pričakovati in zahtevati od zakonodajalca, države.

In, so. Zakon o varstvu okolja. Najpomembnejši akt na področju varstva okolja, okoljska ustava. Številne uredbe in ostali podzakonski predpisi. Evropski predpisi. Gospodarski subjekti se vse pogosteje srečujemo in seznanjamo z njimi, prilagajamo svoje delovanje, dejavnosti, nadaljnje poslovanje, investicije. Uvajamo nove sisteme, nova postrojenja, infrastrukturo, zaposlujemo nove ljudi. Stremimo k uspešnemu opravljanju svoje dejavnosti, upoštevajoč predpise. Vsi? Večina. Ker se zavedamo odgovornosti, ki jo imamo, do okolja v katerem delujemo.

Pa vendarle vedno obstaja peščica tistih, ki ravna v nasprotju s predpisi. S tovrstnimi primeri smo se v žal zadnjem času srečali večkrat. t.i. okoljski kriminal in vsa dejanja, ki nezakonito posegajo v okolje in negativno vplivajo na življenjski habitat so vredna najhujšega obsojanja. In seveda ustreznega sankcioniranja. S strani prekrškovnih organov ali organov kazenskega pregona.

Pa so ravnanja slednjih tudi upravičen razlog za včasih preuranjeno sprejete rigorozne spremembe zakonodaje, ki imajo izreden vpliv na celotno gospodarstvo? Je zaostrovanje predpisov na določenih področjih, zaradi redkih posameznikov, ki so jih kršili, res pravi način reševanja težav?

Gospodarstvo se nedvomno zaveda svoje odgovornosti do okolja, delovanje podjetij pa je brez upoštevanja zakonskih predpisov praktično nemogoče. Zdravo gospodarstvo, pa prinaša nove investicije, nova postrojenja. Z novejšimi tehnologijami, ki še manj obremenjujejo okolje. Pa vendar se vse pogosteje srečujemo s predpisi, ki nam zaradi neživljenjskih zahtev navedeno preprečujejo; s predpisi in postopki, ki prevečkrat omejujejo naše delovanje; z nerazumevanjem državnih organov kaj pomeni izvajanje predpisov v praksi. In nepoznavanje težav, s katerimi se deležniki sistema srečujemo na terenu.

Zato je pri sprejemanju, tako ostalih kot še toliko bolj, najpomembnejšega okoljskega akta, ključen dialog med vsemi deležniki, ki jih predpis neposredno zadeva. Prebiranje pripomb, predlogov in kritik pripravljenega predpisa pa ne zgolj procesna kljukica pripravljalca, temveč pomemben prispevek tistih, ki se s predpisom ob svojem delovanju vsakodnevno srečujemo. Skupni cilj – ustrezna zakonodaja, ki zagotavlja tako delovanje gospodarstva kot ohranjanje okolja, bo dosežen z dialogom in sprejemanjem kompromisov ter predvsem upoštevanjem vseh okoliščin primera. In ne s presojami Ustavnega sodišča, ki ob ustreznem sprejemanju predpisov ne bi bile potrebne.

Ob jasnih predpisih naj kršitelji za nezakonita dejanja odgovarjajo, kot to velja za ostala področja. To je upravičeno pričakovanje do državnega aparata. Ta pa naj hkrati zagotovi ustrezno pravno okolje, v katerem bomo gospodarskih subjekti lahko konkurenčno opravljali svoje dejavnosti ter hkrati delovali v dobrobit okolja. Z roko v roki.

Jure Fišer, predsednik Sekcije zbiralcev kovinskih in nekovinskih materialov